Prostovoljno delo na Cipru, kako se je vse skupaj začelo in zakaj sem se za to odločil?
Bilo je ravno 1 teden pred odhodom, ko mi je Nataša povedala za to možnost in da bi me morda zanimalo. Vedno se z veseljem podam v nove dogodivščine, saj je to nekaj kar gradi karakter. Poklical sem v Mladinski center Zagorje ob Savi, da se pozanimam o delu.
Takoj sem videl priložnost za super izkušnjo, za pridobitev organizacijskih in teamskih sposobnosti, spoznavanje tuje kulture, predvsem pa tudi kulinarične kulture. Sam sem tudi kuhar, njihova hrana pa mi je verjetno najljubša.
Ciprška kulinarika je nekako miks med grško in libanonsko oz. arabsko, nekaj pa imajo tudi svojih specialitet kot je kolokasi. Veliko zelenjave, melancanov, paradižnika, krompirja, sadežov, predvsem limon, rožičev iz katerega naredijo sirup, oliv ter olivnega olja, tahinija, zelišč kot sta npr. meta, koriander in peteršilj, pita kruh, orehov, mandljev, grške dolme in še bi lahko našteval. Kvaliteta hrane je tukaj bistveno boljša, razlika v okusu je dobro opazna, avokado je božanski, pomaranče nabrane pred hišo ali v sadovnjaku dva kilometra od trgovine.
Poleg zelo dobre hrane pa je vredno omeniti dejstvo, da je tukaj skoraj vedno sončno. Tudi če je ob sedmih zjutraj deževalo, bo nekaj sonca čez dan.
Te dve dobrini se izredno izražata pri ljudeh, vsi so dobrovoljni, sproščeni, med seboj se vsi pozdravljajo in pogovarjajo. Skrb tukaj pravzaprav ne obstaja in četudi dobimo vtis revščine, so v resnici ljudje srečni, z dobrimi odnosi, gostoljubnostjo in lepimi zgodbami. Mar bi se lahko naša zagrenjena in napredna družba od njih česa naučila. Ali pa se raje preselite na Ciper in živite mirno življenje. Posadite si vrt, sadovnjak in postavite nekaj sončnih celic na streho pa imate skoraj vse kar potrebujete.
Kakšna pa je pokrajina na Cipru?
Precej raznolika, od gora do morja, velikih gozdov do dokaj puščavnatih predelov. Majhen otok, ki je pol manjši od Slovenije ima tudi svoje gore imenovane Troodos mountains z najvišjim vrhom Olympus 1952m, nahajajo se v centru samega otoka. Sicer pa ima veliko hribčkov, predvsem Paphos forest je tukaj zanimiv. Vas Lysos, kjer stanujemo je na robu tega velikega naravnega rezervata, ravnih predelov pa skoraj ni. Pravih gozdnih ali planinskih potk ni, so le široki kolovozi za terence, zato je to bolj kraj za tekače in kolesarje. Meni to sicer zaenkrat prija, ker sem se tako končno vrgel v tek, česar sem se prej redkeje posluževal, saj sem bolj pristaš vertikale in gorskega kolesarjenja.
Otok ima zelo malo voda, poleg morja seveda. Vodo pridobivajo iz večjih zajezenih območij, z zbiranjem potočne vode, nekaj pa tudi iz morja. Na poljih in v sadovnjakih pa uporabljajo namakalne sisteme, saj je tukaj zelo malo dežja, po statistiki nekje 200 mm letno, kar je 5-6x manj kot v Sloveniji.
Kratkoročni projekt v okviru Evropske prostovoljne službe, ki traja 5 tednov in se imenuje World Wide Village v Lysosu. Majhna vas z imenom Lysos, locirana na zahodu Cipra, ki stoji na hribu, oddaljena dobrih 10 km od morja na katerega je zelo lep razgled.
Sam projekt se je začel davnega leta 1999, ko so lokalci te idilične vasice želeli obuditi stare običaje s ciprškim tradicionalnim plesom. V prvih letih so se ukvarjali le s plesom v vasi, kjer so pomagali prostovoljci, najstniki. Zadeva je bila skozi leta uspešna in tako so projekt hoteli še bolj razširiti. Lysos ima zelo veliko mandljevcev, rožičevih dreves, fig in citrusov, ki rastejo tudi kot divje rastoča drevesa. Najdemo jih praktično ob vsaki potki, v gozdovih in pred hišami. Izven sezone lahko na drevesih opazimo gnile rožiče in počrnele mandlje. Razlog za to je, da se ljudem ne splača obirat vseh dreves, kaj šele najet delavce. Zato sadeži marsikje ostajajo na drevju. Posledica tega je, da drevesa postanejo bolna, dobijo razne okužbe in škodljivce. To vodi le v propad drevesa. Tako so prišli na idejo, da zberejo prostovoljce iz raznih držav, ki bi prišli obirat ta pridelek.
Leta 2014 se je prvič organiziral ta projekt imenovan World Wide Village, ki je potekal avgusta, takrat je sezona rožičev in mandljev. Projekt je pokazal velik uspeh, obranega je bilo veliko pridelka in tako se je nadaljevalo. Izvaja se 2x letno, spomladi in poleti, aktivnosti pa so seveda različne.
Glavna aktivnost tokrat bo organizirati ter izpeljati tekaško tekmo »Sun! Lysos Run«, katere glavni organizator in pobudnik je Andraž Renko, ultra-tekač, mladinski delavec, prostovoljec, koordinator in prijatelj.
Verjetno me je najbolj povleklo k odločitvi to, da bom izkusil nove stvari, ki so nam čisto tuje, znanja, ki jih drugje ne bom pridobil in, da se podam v novo avanturo, saj bom moral prvič v življenju dober mesec živeti s skupino neznancev drugih nacionalnosti, kultur in osebnosti ter biti ekipa z njimi. Kaj takega si nisem nikoli predstavljal, vedel pa sem, da enkrat bo moral priti ta čas, čas za neko večjo spremembo, prelomnico in rekel sem si, »kdaj če ne sedaj?«
Ko sem stopil iz letala me je na Larnaca letališču pričakal glavni organizator projekta Panayiotis, ki nas je skupaj z dvema Francozoma odpeljal proti Lysosu. Po poti mi je veliko povedal, kako je prišel do ideje za projekt, kako živijo, kaj pridelujejo, pokazal mi je rožičevo drevo, ki ga prej sploh nisem poznal, večina hiš uporablja sončne celice za elektriko, ipd. Že po poti sem spoznal veliko o njihovem življenju, kulturi, pokrajini. Na poti smo videli večji del južne obale in mesta Limassol ter Paphos, ki sta oba v večini turistična. Pravzaprav cel otok živi večinoma od turizma, drugod, v notranjosti in na vaseh pa je standard nižji, lepe in urejene hiše, ki jih vidimo pripadajo Angležem, Francozom, Nemcem…
Prve dni smo imeli »on arrival training«, ključ je bil spoznati ostale prostovoljce, dobiti občutek kaj bomo delali skozi projekt in raziskati vasico z okolico.
Pogovarjali smo se kaj radi počnemo, kaj se želimo naučiti, kaj se lahko naučimo, zakaj smo tukaj, kaj pričakujemo od projekta itd. Aktivnost se mi je zdela zares super, saj nam je omogočala, da bomo v prihodnje lažje sodelovali med sabo, ker smo spoznali medsebojne interese in osebnosti. Popoldne smo imeli drugo aktivnost, imenovana Odiseja, kjer smo spoznali okoliški kraj. Preko domačinov smo spoznali zgodovino kraja, nekaj o kulinariki, kulturi in prebivalcih. Sledila je zadnja aktivnost dneva imenovana »cooking lab«.
Koncept, katerega se je spomnil nek italijanski kuhar, kjer vsak prinese eno osnovno sestavino, začimbo, kos hrane, ki nosi neko zgodbo. Torej nekaj kar nam veliko pomeni. To je bil še en super način, da smo se med seboj bolje spoznali in se s temi zgodbami zbližali. Skupaj pa nato iz le-teh sestavin pripravimo večerjo, kuhalo nas je 12 v treh skupinah, v dveh kuhinjah. Potrebno je bilo kar nekaj organizacije med ekipami, da ni bilo preveč kaotično. Naloge smo si dobro razdelili in tudi časovno smo bili dobro organizirani, tako smo do izteka časa servirali 2 jedi, med drugim tudi »wild risotto« iz meni ene najljubših rastlin, ki jo nabiram v velikih količinah, to je čemaž.
Celoten dan je bil osnovan na sodelovanju, učenju, odkrivanju, dobili smo dober občutek, kako bomo delovali v nadaljevanju tega projekta, in predvsem v našem življenju.
Naslednji dan smo imeli podobne aktivnosti, šli smo v najbližje mesto Polis na severno-zahodni obali, kjer smo opravili prvi nakup hrane. Bili smo slabo organizirani saj nismo splanirali naših večerij, ki jih vsak večer pripravimo skupaj. Ne glede na to pa smo v trgovini nato skupaj zelo dobro izbrali količino različnih živil za zajtk in večerje, ki mora zdržati do drugega tedna. To nam je dalo lekcije, da je organizacija zelo pomembna v taki skupnosti.
Po nakupu smo se odpravili na plažo, kjer smo dobili naloge. Najprej smo morali vsi skupaj prečkati manjši travnik, na voljo smo imeli 15 kamnov, hodili smo lahko le po kamnih in v nobenem trenutku nismo smeli pustiti kamen na samem, v tem primeru je bil kamen odstranjen, če si stopil na travo pa si moral od začetka.
Dobili smo le nekaj minut časa za organizacijo in 20 minut za dokončanje naloge. V tem kratkem času je bilo zelo malo idej, zato smo kar začeli »kar bo pa bo«.
Začeli smo tako, da smo se trudili spraviti le nekaj oseb na drugo stran, podajali smo kamne, ki smo jih takoj izgubili, saj smo vsakič nekje en kamen pustili na samem, na robu pa je nekdo z rokami držal kamne, da jih nismo izgubili. Težava je bila, da nismo delovali kot ekipa ampak kot posamezniki. Izgubili smo skoraj vse kamne, vendar pa smo dobili še eno možnost.
Prišli smo na idejo, da bi v času premikov bili dve osebi na vsakem kamnu, tako lahko oseba pred nami nadaljuje, kamnov pa ne izgubimo, saj v vsakem trenutku oseba stoji na kamnu. Za dodatno stabilizacijo smo se držali za roke in tako smo šli. Od zadaj smo kamne podajali tistim spredaj, dokler nismo porabili zaloge. Kamne, ki smo jih nato pustili za seboj, ko smo že vsi stali na kamnih pa smo jih pobirali in jih zopet podajali naprej. Bili smo popolnoma organizirani in do konca je vse lepo steklo in uspeli smo.
Iz naloge smo se dobro naučili, da moramo delovati kot ekipa, biti dobro organizirani, imeti komunikacijo. Nadaljevali smo z drugimi aktivnostmi, kot so »selfie« z neznanci, skokom v morje, in podobno, kar nas je nekako prisililo v dvig naše samozavesti.
V naslednjih dneh je nastopila podobna aktivnost, šli smo na ranč imenovan »Ride in Cyprus«, kjer smo se preko konjev učili vodstvenih sposobnosti. Zelo zanimiva tehnika, osnovana na energijskem povezovanju s konjem, kako oni delujejo v naravi in nato preko tega kaj nas lahko naučijo. Pokazali so nam kako naj bi delovali medsebojni odnosi, vztrajnost, skupinsko delo in še marsikaj bi se lahko od njih naučili.
Kljub temu, da so aktivnosti drugačne kot poleti, kjer se nabirajo mandlji ter rožiči se tem opravilom ni bilo možno izogniti. Za kar sem bil zelo vesel, saj sem izpolnil dolgoletno željo obiranja limon in pomaranč. Obirat sedeže, ki jih imamo vsi doma pa niti ne vemo kako izgleda drevo ali rastlina in kako ter od kod so prišli do nas.
To je res unikatna izkušnja, ki si jo zapomniš za vedno.
Kaj naj še povem, v enem tednu prebivanja na Cipru sem izkusil ogromno novih stvari, pridobil različna znanja, ki se jih v šoli ne bomo nikoli naučili, spoznal popolnoma drugačno življenje prebivalcev, veliko mi je dalo misliti o smislu življenja in kaj si želim. Se že veselim novih dogodivščin, ki ga nas še čakajo v prihodnjem mesecu.
EVS bi moral izkusiti vsak, ki si želi spremembe v svojem življenju in če najdete zanimiv projekt zase, nekaj kar vas zanima, potem je to zagotovo dobra pot za boljšo prihodnost.
Rok Forstnerič
Komentiraj