Ko sem se neke sončne februarske sobote v rimski četrti Primavalle usedel na kolo in se odpravil proti Tiberi, si tega izleta pred enim letom zagotovo še nisem predstavljal. Pa ne zato, ker bi veliko ljudi tu dvomilo v varnost takšnega početja – Rim je z izjemo nekaterih cest in stez namreč kolesarjem precej neprijazno mesto –  temveč zato, ker si lani zagotovo še nisem mislil, da se bom v pričetku oktobra za eno leto v okviru Evropske solidarnostne enote odpravil na prostovoljno delo za organizacijo, ki skrbi za ljudi z mišično distrofijo.

Tedaj sem si pravzaprav zastavljal vprašanje, ali ne bi bilo nemara bolje po študiju slovenščine in književnosti ter po dveh letih začasnega dela na slovenski šoli v Celovcu nadaljevati poklicne poti v šolstvu ali pač izkoristiti to priložnost, ki jo ponuja Evropska unija: Odpraviti se torej v tujino na neko družbenokoristno delo, kjer bi spoznaval drugačno okolje in ljudi, se učil novega jezika in ob tem nabiral nedvomno dragocene življenjske izkušenje … Po številnih dvomih, ki so sledili temu nedolžnemu sanjarjenju, in premisleku o tem, kaj bi bil sploh smoter takšne odločitve, sem se osredotočil predvsem na vsebino posameznih projektov in kmalu našel enega v Rimu z naslovom Building Bridges, jumping Walls (»grajenje mostov, preskakovanje zidov«). Že po bežnem preletu predstavitve sem ugotovil, da bi bilo delo za invalidsko organizacijo Unione Italiana Lotta alla Distrofia Muscolare (UILDM), ki svojim članom poleg zdravstvenih storitev in terapij ponuja predvsem možnost vključevanja v družbo, meni precej pisano na kožo. In to predvsem zato, ker mišično distrofijo kot živčno-mišično obolenje, pri katerem lahko v najtežjih primerih pride tudi do propadanja mišičnih vlaken, sam dobro poznam v svoji družini. Poznam tudi potrebe in ovire, s katerimi se distrofiki srečujejo vsakodnevno, kar v glavnem pomeni vezanost na invalidski voziček in odvisnost od tuje pomoči. Vendar pa se po drugi strani tudi dobro zavedam, da se distrofiki kljub gibalni oviranosti lahko tako kot mi vsi ostali zelo aktivno spoprimejo s svetom in uporabijo svoje talente ter znanja na številnih področjih, kot to pri nas v Sloveniji dokazujejo člani in članice Društva distrofikov Slovenije.

Projekt v Rimu je sestavljen iz treh delov, izmed katerih me je še najbolj pritegnilo delo na uredništvu radia in revije Finestra Aperta (»odprto okno«), ki po eni strani skrbita za redno obveščanje svojih članov in javnosti o novih zdravstvenih raziskavah in o aktualnem družbenem dogajanju, povezanim z delovanjem organizacije in z uveljavljanjem njenih pravic, po drugi strani pa ponujata svoj medijski prostor prezrtim in obrobnim temam, ki se jih predstavlja v oddajah na temo politike, sociale, književnosti, glasbe, športa in kulinarike.

S tem dajeta oba medija glas in besedo tistim, ki jih javnost drugače ne bi opazila oz. bi jim težje prisluhnila, in tako prispevata svoj delež k njihovemu opolnomočenju in družbeni emancipaciji. Moje delo se tu nanaša predvsem na radijsko produkcijo (mešalno mizo in montažo podcastov) in na pomoč glavnemu uredniku Manuelu pri njegovih opravkih in pri oblikovanju revije.

Ostale prostovoljke in prostovoljec, ki prihajajo iz Avstrije, Francije, Nemčije in Španije, sodelujejo v drugih dveh podprojektih; Barbara, Elizabeth in Teresa denimo obiskujejo ljudi na domu ali v bolnišnici, se z njimi družijo, jih spremljajo pri njihovih vsakodnevnih opravkih, skupaj pripravljajo kosilo ali počnejo kaj drugega; Alfredo in Laurie medtem pripravljata gradivo in učne pripomočke, s katerimi nato obiskujeta šole in učencem predstavljata mišično distrofijo. Preko različnih delavnic jim poskušata uzavestiti občutek in empatijo za sočloveka s posebnimi potrebami, pri čemer ne gre toliko za sočutje, kot gre za uzaveščanje tega, katerim družbenim predstavam in predsodkom ne smemo nasedati, da ne bi po nepotrebnem izključevali tistih, ki bi lahko z malo manj ali več pomoči pokazali in izkoristili svoje sposobnosti za uspešno zasebno in poklicno življenje.

Vsi prostovoljci pa skupaj pripravljamo še našo lastno radijsko oddajo z naslovom Un Anno di Volontà (»prostovoljno leto«), v kateri se bodisi pogovarjamo in soočamo z našimi izkušnjami prostovoljnega dela za invalidsko organizacijo bodisi se posvečamo različnim temam, povezanimi s prebivanjem v tako posebnem mestu, kot je Rim – večno mesto namreč za svojimi antičnimi spomeniki, baročnimi cerkvami in prekrasnimi vodnjaki ter trgi skriva marsikatero nevšečnost v obliki kupov smeti ali obupnega javnega prometa.

In vendar je tukajšnje življenje – kjer lahko iz bližnjega parka, poraslega s pinjami, takoj za stanovanjskimi bloki občudujem kupolo bazilike svetega Petra; kjer lahko obiskujem številne muzeje in zanimive razstave; kjer se lahko s kolesom odpravim do Tirenskega morja, do jezer pri Bolseni in Braccianu ali v srednjeveška mesteca, razpršena po vsem Laciju; in kjer se lahko od prijaznih sodelavcev in prijateljev učim italijanščino ter toliko novega – nekaj prav posebnega in čudovitega.

Vito Poredoš, prostovoljec programa Evropska solidarnostna enota

*Več informacij o mišični distrofiji lahko najdete na spletni strani Društva distrofikov Slovenije ali pa prisluhnete oddaji Med štirimi stenami na 1. programu Radia Slovenije, nastali ob 50-letnici delovanja društva.

Naši oddaji Un Anno di Volontà lahko prisluhnete v živo vsak drugi torek v mesecu na spletni strani radia FinestrAperta ali pa v obliki podcasta. Če uporabljate Facebook, nam lahko sledite tudi tu.

******

Projekti prostovoljstva v okviru Evropske solidarnostne enote mladim nudijo priložnosti za prostovoljsko delo. Odgovarjati morajo na pomembne potrebe družbe, prispevati h krepitvi skupnosti in ob tem prostovoljcem omogočati, da pridobivajo uporabne izkušnje, veščine in kompetence za svoj osebni, izobraževalni, socialni, državljanski in profesionalni razvoj, s čimer se izboljšuje njihova zaposljivost.

Več o programu Evropske solidarnostne enote (slo. ESE, ang. ESC, bivši EVS) si lahko preberete na povezavi: http://www.movit.si/ese/projekti-prostovoljstva/