ŠE NE VID(E)NA LJUBLJANA
Prejšnjo soboto, 1. aprila 2017, smo se prostovoljci Mladinskega centra Zagorje ob Savi skupaj s prostovoljci Centra za mlade Domžale in Mladinskega centra Podlaga odpravili na strokovno ekskurzijo ŠE NE VID(E)NA LJUBLJANA. Vsi skupaj smo se srečali na železniški postaji, kjer smo izvedli nekaj spoznavnih iger, saj je bil namen eksurzije tudi povezovanje mladih iz različnih krajev. Nato nas je v centru pričakal vodič Društva Kralji ulice, ki je imel izkušnjo brezdomstva ter nas odpeljal na voden ogled Ljubljane, ki je ljudem večinoma skrit.
Vodič nam je spregovoril, kako se je moral spopasti z brezdomstvom, v katerega so ga prisilile trakratne življenjske okoliščine. Zaupal nam je kako je iskal prenočišče, kje je dobil vsakodnevni obrok in kako mu je Društvo Kralji ulice postopoma omogočilo, da je s prodajo časopisa Kralji ulice prišel do težko zasluženega denarja, kasneje pa je lahko najel tudi sobico v hiši za brezdomce. Postopoma se je njegovo socialno in finančno stanje izboljšalo, kar mu je omogočilo, da si je našel službo in se postavil na lastne noge. Med ogledom Ljubljane nam je pokazal nekaj najbolj značilnih krajev, kjer se zadržujejo brezdomci in narkomani. S pripovedovanjem nam je nazorno opisal svet brezdomstva, alkoholizma in svet drog, ki veliko brezdomcev peljejo v brezizhodne situacije. Pripovedoval nam je tudi o organizacijah, ki pomagajo brezdomnim ljudem. Med ogledom smo se ustavili v trgovini Stara roba nova raba, kjer brezdomci prodajajo rabljene predmete, ki jih ljudje ne potrebujejo več, zato jih donirajo njim. Vodič nam je svetoval, naj brez slabega občutka damo denar brezdomcu, saj ne glede na to za kaj ga bo porabil, je zelo pomembno s kakšnim notranjim namenom ga damo, saj večini to veliko pomeni in mogoče bo nekoč zbral dovolj poguma za novo življenje. Med ogledom smo mladi večkrat ostali brez besed, saj so nas pripovedi vodiča velikokrat globoko pretresle.
Mlada prostovoljka Ilma je komentirala: “Projekt Nevid(e)na Ljubljana poznam že dalj časa, v soboto pa sem se prvič udeležila ogleda. Všeč mi je, ker nam je vodič predstavil svojo osebno zgodbo in jo orisal s številnimi primeri, da smo lažje razumeli. Popeljal nas je tudi do zavetišča in predstavil, kako je v naši državi poskrbljeno za brezdomce. V zadnjih desetih letih občuti veliko pozitivnih sprememb na tem področju, zato je bila njegova pripoved pozitivno obarvana. Zdi se mi, da nam je prihranil negativne zgodbe in obšel realna dejstva v sedanjosti.˝
Preden pa smo se razšli, smo si podelili svoje občutke o informacijah, ki smo jih izvedeli ter kaj nas je tisti dan nagovorilo oziroma pretreslo. Ugotovili smo, da ni nujno da postaneš brezdomec, zaradi slabe družbe, ampak nas lahko doleti težka življenska izkušnja, ki nam življenje postavi na glavo. Ampak, kot pravi naš vodič, upanje umre zadnje.
