Zdi se kot včeraj. Pa čeprav je mimo že več kot en mesec. Pogrešam ta občutek brezčasnosti, brez obveznosti.
Počasen, miren način življenja. Ciper je čaroben.
Pa ne zato, ker smo tja odšli skoraj zastonj ali ker bi morala to napisati. Preprosto, pač je. Btw, Nina in Nina iz Mladinskega centra Zagorje sta čudoviti. Zagotovili sta vse potrebne informacije, pomagali sta nam pred, med in po EVS-u. Na sploh sta super skrbeli za nas. Toliko, da veš, če te je strah, naj te ne bo. Bravo punci, hvala vama.
Pogrešala bom Ciper. Ljudi najbolj.
Maro je bila nepogrešljivi del. Njena hrana je božanska. Bila nam je druga mama. Od hrane do karkoli smo potrebovali. Njena trgovinica je bila naše tipično zbirališče v Lysosu. Lysos je majhna vasica blizu mesteca Polis na zahodu Cipra. Otok sam po sebi je majhen, počutiš se skoraj doma. Narava je presenetljiva. V primerjavi s Slovenijo, ki ima gozdnatost cca 60%, jo ima Ciper le 18%.
A ravno to ga naredi posebnega.
Kamorkoli se obrneš, vidiš carobse. In almonde. In spet carobse. Pomaranče, limone, limete, fige, granatna jabolka itd. Smešno. Greš na teraso, odtrgaš figo in občuduješ pogled na morje. Pa čeprav je daleč, deluje pomirjujoče. Zbudi te budilka, se oblečeš, spiješ kavo, greš do te male trgovinice, odpelješ se na pickupu, delaš z carobsi/almondi do poldneva.
Nimaš občutka za čas.
Da ne omenjam hrane. Ogromno hrane. Prej pridobiš na teži kot izgubiš. Ne obremenjuješ se za vsakodnevne stvari doma. Rad bi ostal tam še nekaj časa preden se vrneš v realnost.
Imela sem občutek, da ta EVS ne bo nič posebnega. Veliko ljudi je že bilo tam, aktivnosti so podobne, lokacija je nespremenjena.
A sem se pošteno zmotila.
Ljudi, ki jih spoznaš, ko štopaš, local people, s katerimi se povežeš, prostovoljci, s katerimi preživljaš dan za dnem, deliš veselje, solze in smeh, sprememba okolja, način življenja, gostoljubnost, prijaznost. Malenkosti. Verjetno sem ogromno stvari pozabila. Definitivno je pustil odtise na meni, spremeniš se. Spoznaš, da še obstajajo iskreni in dobri ljudje.
Postanejo tvoji prijatelji, za katere živiš.
Dojameš, da se življenje vrti okoli dobrih, pozitivnih stvari, ki jih rad počneš. In ne okoli nepomembnih, majhnih stvari, zaradi katerih se obremenjujemo vsak dan. Dojameš, da je v življenju vredno iti svojo pot. Zakaj ne? Zbistriš si misli. Prihod nazaj domov ni bil pretirano težak. Prej zadnji dan, ko smo se ločili. Popolni tujci, zbrani na enem mestu, postanejo prijatelji.
In prijatelji postanejo družina.
To? To je priceless. Čar EVS-a. Še vedno imam željo oditi nazaj v Lysos; verjetno jo bom vedno imela. Vesela sem, da sem se odločila za ta korak. In zdi se mi škoda, da lahko le enkrat oziroma dvakrat v življenju opravljaš EVS. Torej, če te mika … Poznaš odgovor. In če bi rad izvedel še več, pridi v petek, 11. novembra 2016, ob 18. uri v Mladinski center Zagorje, kjer bomo delili naše izkušnje, fotografije in dobro voljo. Če ne drugega, pridi se družit!