En teden je že minil, odkar sem prišla z enomesečnega EVS-a, s Cipra. Še vedno se kdaj zmotim in na ulici ljudi pozdravim s »kalimera« (dober dan) ali psa pokličem »ela« (pridi). Tudi tuj jezik je ena izmed stvari, ki ti ostanejo, ko prideš iz tujine.

Kaj vse se je na Cipru zgodilo? To razmišljam, odkar sem prišla domov. Ko greš na EVS, si predstavljaš, kako bo. Ko prideš tja, je vse drugače. Doživela sem veliko stvari, na katere nisem nikoli pomislila. Ne gre le za dogodke, ampak tudi za to, kaj občutiš ob dogodkih, kako jih doživiš. Vse se zgodi tako nepričakovano, spontano, da vsega skupaj niti ne dohajaš, ne dojemaš, zato je navdušenje zelo veliko.

Nikoli ne bom pozabila, ko me je Caroline (gospa, ki ima konje) povabila, da ji pomagam, ker pridejo otroci iz vrtca jahat. V pričakovanju, da bom peljala ponija, pridem na ranč, nato pa dobim velikega konja, na katerem je 3-letni otrok, in ga vodim na vrvici. Kljub temu, da sem mislila, da to ni mogoče, sem premagala strah in dobro opravila svoje delo. To je občutek, kot da si presegel samega sebe.

Pa to ni bila edina takšna izkušnja na mojem EVS-u. Podobni občutki so se pojavili, ko smo štopali in spoznali neverjetno prijazne ljudi, ko smo pomagali domačinom pri delu, obiskali nove zanimive kraje…

Še največji izziv pa je bilo življenje z 11 ljudmi v eni hiši. Spoznala sem zelo zanimive ljudi iz različnih držav. Kljub temu, da smo postali dobri prijatelji, smo se v nekaterih stvareh težko uskladili. Zato se s časom naučiš sprejeti različne osebnosti, hkrati pa ugotoviš, da vsak vidi stvari drugače. Ko to dosežeš, je življenje in delo v skupini veliko lažje.

Kljub težavam, ki so se pojavile tekom dela, smo se v skupini uskladili in speljali naš projekt do konca. Največje zadovoljstvo pa so nam dali domačini, ko so pokazali, da smo prispevali k razvoju vasi in da smo za njih opravili pomembno delo.

V enem mesecu se je zgodilo veliko stvari, med njimi tudi veliko nepozabnih, kot so na primer: zelo prijazni in hvaležni domačini, družabni psi, sadeži, ki jih najdeš povsod v naravi in jih lahko vzameš, vožnja na strehi avtomobila ali vožnja z več ljudmi v avtu, kot je dovoljeno, slabe ceste (oz. poti), stari »terenci«, lepe plaže, dobra hrana, kače, veliki kuščarji, lepi razgledi in sončni zahodi ter sproščeno življenje vaščanov.

Vse to in še kaj, kar sem pozabila omeniti, je Ciper. Upam, da ga kmalu spet obiščem. Prav tako se že veselim ponovnega srečanja z mojimi novimi prijatelji s Portugalske, Italije, Španije in seveda Cipra.

Ker je bil moj EVS nepozabna izkušnja, ga priporočam vsem, ki si želijo doživeti nove stvari ter izvedeti kaj več o sebi in o delovanju z drugimi.

Liza Kokole