18.03.2016 | Blog

Operacija “Ostani pri nas”

luka_lavrinDragi moji, danes sem izvedel zadnjo kavarno v Narva Vanalinna Riigikool.

Vsem učencem sem neizmerno hvaležen za vse, kar so me naučili, od ruščine, dajanja navodil, upravljanja razreda do spoznanja, koliko so vsem kavarne pomenile kljub disciplinskim bojem. Dali so mi vedeti, da sem jim bil dober učitelj, da me cenijo in spoštujejo.

A tu se ne nameravam ustaviti in počivati na lovorikah. To znanje bom uporabil v prihodnjih skupinah in vse te izkušnje so neprecenljive. Seveda pod pogojem, da me bodo spustili domov. Po eni izmed današnjih kavarn me otroci niso spustili iz razreda. Ne metaforično, ampak dobesedno. Zabarikadirali so vrata s stoli in telesi, 3 učenci so me začeli vleči nazaj proti sredini razreda. In ko si opremljen z veliko kitaro ter kupom daril, ki si jih dobil od učencev, je nekako težko manevrirat vse skupaj. Opotekel sem se pod težo in skoraj padel na enega učenca, ki je imel izraz jeze in žalosti na obrazu, ker sem odhajal. Sem bil pa zelo ponosen na nekatere učence, ki so bili žalostni, ker odhajam, a bili vseeno zelo zbrani in mi zaželeli vse lepo na moji življenjski poti. To kaže mero zrelosti, ki je včasih niti odrasli ne premorejo.

Za zadnje dejanje v šoli smo kuhali tradicionalne irske jedi, saj svet danes praznuje dan sv. Patrika, zavetnika irskega naroda in misijonarja katoliške vere. Kuhanje je bilo sicer katastrofalno (popolnoma po moji krivdi), a vzdušje je bilo fenomenalno. Kar nekaj učiteljic je prišlo in mi zaželelo prijetno potovanje domov. Čokolade ne bo treba kupovat, ker sem jih že zdaj dobil toliko, da lahko nakrmim pol žlahte.

Je pa mesec mineval – in bo minil – v znamenju prireditev in zabav. Portugalski, beloruski, italijanski in irski večer, filmsko popoldne, kuhanje v šoli, poslovilna zabava in plesanje so samo nekateri izmed dogodkov, ki so se dogajali v VitaTiimu. Poslovilne zabave me je kar malo strah. Če potegnem analogijo iz 8-letnikov, ki me vlečejo v razred, si rajši ne predstavljam, kaj se bo zgodilo čez en teden. No, imeli bomo karaoke, ker mi hoče Daniele (ki poje strašljivo iz srca) zapet italijansko pesem. Nameravam pa speči goro palačink, saj Slovenec ne sme gostov/udeležencev zabave pustit lačne.

To je moj predzadnji blog, zadnji pa sledi v soboto, 26. 3. 2016.

 

Lepo se imejte, se vidimo za veliko noč.

Komentiraj

  • Ime *
  • E-mail * (E-mail ne bo prikazan)
  • WWW