30.11.2015 | Blog

Pet kitar, svoboda učenja in čudež nasmeha

CAM00097Zadnja dva tedna sta bila vsekakor pestra. Nekateri učenci so bili precej živahni, tako da se ostali niso mogli osredotočiti na aktivnosti. Začel sem brskati, kaj lahko naredim glede tega, z drugimi besedami: Kako lahko povečam njihovo motivacijo?

Na Youtubu sem zasledil video Barbare Walvoord o motivaciji študentov. Ta video je bil zame vsekakor nekakšno razkritje, zato ga tu pripenjam za vsakega učitelja, ki si želi več pozitivne energije v učilnici. Da povzamem video za tiste, ki imate rajši izluščeno bistvo:

1. Učitelj mora kazati navdušenje.

2. Učitelj mora angažirati učence. To ne pomeni, da moraš stalno skakati po učilnici in biti vedno nasmejan. Sam sem preizkusil nekaj stvari v zadnjem tednu, ki so zelo učinkovito delovale. Neka sedmošolka je bila zelo živahna. Je pa tudi navdušenka Harryja Potterja. Kaj narediti? Prinesel sem ji šal, ki sem ga kupil nekaj mesecev nazaj. Ni se čisto umirila, a vseeno dovolj, da je napisala veliko več stavkov. Videlo se ji je tudi bleščanje v očeh, kar je konec koncev bistvo poučevanja.

Naslednja stvar so nasmeški. Če pokažeš, da si vesel, da so učenci prišli na tvoje ure, potem se to prenese na učence. Volja za sodelovanje se poveča in tudi pregrada sramežljivosti pri nekaterih učencih se zmanjša.

Tretja stvar, ki sem jo preizkusil, je obračanje stavkov, ki jih izrečem. Ena izmed aktivnosti je ugibanje, kaj je na sliki z da/ne vprašanji. Namesto, da na njihovo vprašanje odgovorim “Žal ne.”, lahko rečem nekaj v smislu “Odlična misel, a poskusi drugače.” To jim da sporočilo, da obožujem njihovo prosto razmišljanje, tudi če trenutno ne gre v smer, ki je začrtana. Pri tej aktivnosti se gre bolj kot za končno rešitev za angažiranje učencev, da razmišljajo o neskončnih možnostih, ki so lahko na sliki.

To je vsekakor olajšalo in bolj sprostilo moje kavarne, se pa tu pojavi še eno vprašanje. Ta teden sem s polno paro začel z glasbenimi kavarnami s tretjim razredom. V eni skupini je 6 učencev, v drugi okoli 17. Te kavarne nikakor niso obvezne, vendar se tam še vedno zadržujejo učenci, pri katerih se vidi, da jim pesmi (lahko tudi način učenja pesmi) ni po godu. Tu se moje razumevanje učenja konča. Kakšen je razlog prisostvovanja uram, ki ti niso všeč? Jaz se vsekakor ne bi udeleževal krožka, ki mi že od začetka ne bi bil po godu. Res je, da lahko neko stvar preizkusiš in vidiš kam gre, a to je bila prva ura in že po 3 minutah so nekateri učenci kazali popolen odpor do pesmi. Tu se ni šlo za sramežljivost ali tipanje, kam gredo aktivnosti. To mi je postavilo generalno vprašanje: Kaj se sploh naučiš, če ti neka stvar ni všeč? Po 4 letih nemščine bi lahko znal veliko več, kot trenutno. To seveda veste, dragi bralci. Vsak ima takšno izkušnjo. A te učne ure so bile obvezne, pri kavarnah pa imajo učenci svobodo odločitve. Preko tega (in naše koordinatorke Nataše) sem zasledil drugačno mentaliteto, ki se je v Veliki Britaniji razvila v šolo po imenu Summerhill. Ta šola deluje na principu: “Delaj, kar te je volja.” Verjetno je temu v Sloveniji še najbolj podobna Waldorfska šola. V Summerhillu se otroci lahko igrajo cel dan. Vzamejo le tiste predmete, ki jih zanimajo. Naučiti se jim ni treba niti “najosnovnejših” veščin, kot so branje in pisanje. Učijo se tisto, kar se hočejo. Njihovo načelo je, lahko bi rekli, radovednost je najučinkovitejša in najhitrejša učiteljica. S temo sem se šele seznanil, vendar je vsekakor vredna globokega premisleka za učenje prihodnjih generacij na globalnem nivoju, ne le lokalnem. Mimogrede, šola Summerhill obstaja že skorajda 100 let in je izobrazila mnoge doktorje, profesorje, inšpektorje, odvetnike, znanstvenike ter seveda še druge poklice, tako da ji nesposobnosti v smeri izobraževanja vsekakor ne moremo očitati. Če hočete prebrati več o šoli, tu pripenjam povezavo: http://www.summerhillschool.co.uk/

Zadnja stvar, o kateri bom pisal danes, pa je kitarski koncert. Še nikoli pred torkom nisem slišal 4 klasičnih kitar na kupu. Zvok je bil podoben slapovom, ki se prelivajo nežno kot najmehkejši žuboreči potoček. Vsekakor upam, da bo nek glasbeni genij ustvaril klasični strunski orkester, ali nekaj takega. :) Po koncertu sem imel privilegij igrat z dvema profesorjema in njunima študentkama, kar je raztegnilo v dvourno improvizacijo. Čas je minil tako hitro, kot da bi igrali 2 minuti. Najprej naj seveda pomirim člane banda, da jih ne nameravam zapustiti (rock zasedba je še zmeraj zakon, sploh ta, v kateri sem trenutno), a je bila vsekakor dobrodošla izkušnja, ob kateri sem se veliko naučil. Upam, da bom imel takšnih izkušenj čimveč in da naslednjič lahko poročam o improvizaciji s kakšnim slavnim glasbenikom.

Do naslednjič pa: Ostanite vedoželjni! :)

 

Luka Lavrin,

EVS prostovoljec

Komentiraj

  • Ime *
  • E-mail * (E-mail ne bo prikazan)
  • WWW