Spoznavanje tujih krajev s prostovoljstvom

Grški del tega malega otoka smo spoznali na zelo poseben izkustven način. Kot sem že omenila v prvem članku, smo večino časa preživeli v vasici Lysos blizu mesta Polis, kjer smo na poljih v zameno za nastanitev in hrano pobirali mandlje in rožiče. »Služba« se je pričela okrog šeste ure zjutraj in se končala že okrog enajste ure, saj je bilo kasneje kljub visoki motiviranosti prevroče za delo. Tako smo imeli dovolj časa in energije, da smo lahko spoznavali bogato ciprsko kulturo in naravo. V Lysosu smo se seznanili s tradicionalno pripravo kruha in rožičevega sirupa ter zgodovino vasi, ki jo je v preteklosti zdesetkala revščina, saj se je mnogo ljudi v želji za boljšim življenjem preselilo v mesta ali pa so odšli v daljno Južno Afriko ali Avstralijo. Naše delo pa ni bilo omejeno samo na polja, zato smo en delovni dan namenili prebarvanju konjskih hlevov in tako za plačilo prejeli mnogim najboljšo izkušnjo na Cipru: jahanje konjev po prečudoviti pokrajini preko zapuščenih turških vasi. V sosednji vasi Steni smo obiskali muzej, ki prikazuje nekdanje podeželsko življenje na Cipru. Tu smo se srečali tudi z lokalno mladino, ki nas je naučila nekaj osnovnih korakov ciprskih plesov. V vasi Peristerona smo obiskali bizantinski muzej s pravoslavnimi ikonami ter se na županovo povabilo udeležili praznovanja praznika zavetnika svetega Mamasa. Največje kulturno presenečenje pa je bila udeležba na tradicionalni ciprski poroki, ki se kar precej razlikuje od naše. Že nekaj dni pred poroko smo se pridružili vaščanom, ki so ob glasbi in hrani sodelovali pri mletju pšenice za pripravo tradicionalne hrane Resi, ki so jo nato stregli na poroki. Največje presenečenje pa je bila vsekakor masovna svatba, na katero so bili povabljeni vsi vaščani od koder sta prihajala mladoporočenca, tako da nas je bilo na poroki več kot dva tisoč. Ob prostih dnevih smo lahko raziskovali obalno regijo mesta Polis. Tako smo obiskali naravni park polotoka Akamas s prečudovito regijo imenovano Baths of Aphrodite, kjer se nahaja več naravnih poti, ki se ob skalnati obali z različno velikimi zalivi in kristalno modro-zelenim morjem vijejo do konca polotoka, kjer pa se odpre pogled na neskončno modrino. Na peščenih plažah smo pogosto opazili majhne okrogle ograde, ki so označevale gnezdo ogroženih in posledično zaščitenih želv, ki jih nato strokovnjaki redno opazujejo ter male želvice prenesejo v morje, če jim samim ne uspe. Nekaj dni smo preživeli tudi v ciprskih gorah, kjer smo obiskali prostrane borove gozdove in videli zaščitene ciprske muflone. Tu smo pod budnim očesom starejšega gospoda poskusili tudi ciprsko močno alkoholno pijačo Zivanio, ki jo izdelujejo z destilacijo grozdja. EVS na Cipru smo zaključili v glavnem mestu Lefkosia, kjer smo se polni vtisov težko poslovili od ostalih prostovoljcev iz Italije in Romunije, s katerimi smo živeli skupaj en mesec in postali prijatelji, ter od ciprskih koordinatorjev, brez katerih projekt sploh ne bi uspel, saj so se za nas zelo potrudili ter nam vedno pomagali in svetovali. Zame je bil enomesečni EVS na Cipru zelo pozitivna izkušnja, ki pa se je, tako kot vse lepe stvari, končala čisto prehitro. Vsem, ki bi se radi udeležili podobnih projektov, pa v to niste povsem prepričani, svetujem, da se prijavite in pojdete, saj vam zagotovo ne bo žal. Podrobnejša predstavitev naše dogodivščine s slikovnim in video materialom bo v kratkem v Mladinskem Centru Zagorje in vas že sedaj vabim, da se je udeležite.

Erika Prašnikar