Sodelovanje z Osnovno šolo Toneta Okrogarja
Že vrsto let dobro sodelujemo z Mladinskim centrom Zagorje na področju prostovoljstva. Kar se je sprva začelo kot sramežljivo sodelovanje, ko so prostovoljci iz različnih evropskih držav prihajali na obisk le na Evropski dan jezikov, se je ob navdušenju učiteljev in učencev, hitro spremenilo v trajno in dolgoročno sodelovanje.
Šola Toneta Okrogarja Zagorje ob Savi se nahaja v socialno-ekonomskem okolju, ki marsikdaj ne dopušča staršem in otrokom, da bi potovali v tuje države, spoznavali druge kulture in jezike ali bogatili svoje socialne veščine s pogovorom s tujci. Zato se mi je ob sodelovanju z Mladinskim centrom Zagorje porodila ideja, da svojim učencem pripeljem svet v učilnico. Tako lahko vsi, ne glede na svojo narodnost, vero, status ali ekonomsko stanje, potujejo po različnih deželah in skupaj spoznavamo tuje kraje ter se skupaj učimo, drug od drugega in rastemo.
Težko bi na kratko povzela vse dobrobiti sodelovanja z EVS prostovoljci, saj jih je mnogo. Mnogo očitnih in tudi tistih bolj skritih, ki jih spoznamo šele kasneje.
Glavni cilji poučevanja angleščine je, da učenci postanejo samozavestni, suvereni, spretni in učinkoviti uporabniki angleščine ter vseživljenski učenci. Ko pri pouku angleščine sodelujejo EVS prostovoljci, otroci ne razvijajo le jezikovnih in sociolingvističnih sposobnosti, temveč tudi celostno zmožnost za medkulturno in medjezikovno sporazumevanje. Prav tako so navdušeni, ko v razred pride nekdo, ki ga ne poznajo, nekdo ki ima drugačne navade in običaje, nekdo, ki je obiskoval drugačno šolo in ima drugačne hobije. Učenci so visoko motivirani in se trudijo čimbolj razumeti sporočilo govorca, četudi le-to ni vedno podano v briljantni angleščini in ne vedno s strani naravnih govorcev. Konec konec je angleščina lingua franca in pri svojem delu in potovanjih ne bomo vedno naleteli le na naravne govorce. Pomembno je, da učenci spoznajo tudi različne stopnje znanja angleščine in tudi različne naglase. Hkrati pa si s tem pridobijo samozavest in si upajo spregovoriti v tujem jeziku. Naučijo se, da je v ospredju sporočilo, ki ga želijo podati, želja in motivacija po pogovoru v tujem jeziku.
Sodelovanje s prostovoljci vsekakor pomeni več dela za učitelje angleščine, ki moramo prilagoditi ure angleščine na tak način, da bo ura zabavna, zanimiva in tudi poučna, a naj takoj dodam, da je to dobra naložba. Poudarek je na razvijanju govornih sposobnosti ter spoznavanju tujih kultur, navad in običajev. Vse skupaj pa je potem potrebno prilagoditi tudi učnemu načrtu in trenutni tematiki, ki jo obravnavamo pri pouku angleščine. Prisotnost EVS prostovoljcev je pri pouku angleščine spremenila marsikaj, največ pa mi pomeni to, da so učenci izgubili strah pred pogovorom v angleščini, tudi tisti najbolj sramežljivi in najbolj šibki povedo nekaj v angleščini. In če jih ni strah, pomeni, da se bodo lahko v življenju še izpopolnili v angleščini, da bodo lahko še napredovali in se učili, celo življenje. Ne smem pa pozabiti še na tisto manj jezikovno plat in to je sprejemanje drugačnosti, razvijanje odprtosti do različnih narodnosti, jezikov in verskih pripadnosti, kar je še posebej pomembno, saj imamo na šoli precej močno skupino priseljencev iz drugih držav.
Sodelovanje s pristno Škotinjo je bilo super. Najprej sta nas očarala njen pristni škotski naglas in njena živahna osebnost. S svojo energijo je resnično popestrila predpočitniške ure angleščine, kjer so učenci spoznali veliko o Škotski, velikih Škotih, o tem, kako se je potrebno vesti na pravi britanski čajanki ter o tem, kako se plešejo škotski plesi. Ob tako pozitivnih izkušnjah z Lindsay in dejstvom, da bo nekoč tudi ona postala učiteljica, smo se odločili »škotsko« izkušnjo deliti tudi z našimi najmlajšimi učenci 1. in 2. razredov, ki so bili seveda naravnost navdušeni.
Mnogo dobrega in lepega pa sva se naučili tudi učiteljici angleščine. Obogatili sva znanje o škotskih običajih, plesih, izobraževalnem sistemu, politiki, zgodovini, pridno sva vadili angleščino ter izvedeli tudi nekaj o njeni družini in prijateljih. Ugotovili smo, da četudi živimo v različnih deželah, govorimo drugačen jezik, imamo drugačno kulturo, imamo ogromno skupnega. Predvsem pa nam je skupna srčna kultura.
Melanija Majdič Zupančič,
profesorica angleščine na OŠ Toneta Okrogarja
