Še na dan žena se je v enem izmed rimskih parkov zdelo, da bodo vse lepši in toplejši dnevi poleg pomladi prinesli tudi več možnosti za kolesarjenje in hribolazenje po gorah okoli mesta. Te so me zamikale še zlasti po krajšem izletu do starodavnega mesta Tivoli, ki kot izhodišče za daljše ture leži vzhodno od Rima na vznožju Tiburtinskih gričev. Podobe in poročila iz severne Italije o novem virusu so tu na jugu sicer povzročali nekaj skrbi in nelagodja, vendar so jih ljudje večinoma preganjali s šalami na račun tistih, ki so pokupili že vse maske in razkužila za roke, ter mogoče za hip otrpnili, če je kdo kihnil ali smrknil. Vendar samo za hip, saj je »alta Italia«, kot ljudje tu imenujejo vse, kar je višje od Bologne, ravno tako oddaljena kot druge države na severu.

Tudi delo na organizaciji je še vedno potekalo po ustaljenem tiru, le da so na recepciji razobesili priporočila glede umivanja rok in držanja varnostne razdalje. Vratarka je na pult postavila še pol litra razkužila, da so se zaposleni in obiskovalci lahko pokrižali pred epidemičnim zlom. Potem pa je glavni radijski urednik, ki zaradi mišične distrofije sodi v skupino zdravstveno ogroženih oseb, izjavil, da bo odslej zaradi hitrega širjenja virusa in zaradi zdravnikovega priporočila raje nekaj časa delal od doma. Če se je njegova samoizolacija v ponedeljek dopoldne, 9. marca,  še zdela kot slabo znamenje za bližajočo se katastrofo, je italijanski premier že zvečer v svojem nagovoru odnesel šalo – in z njo toliko samoumevnosti, ki smo jih navajeni v našem življenju.

Vlada je namreč celotno Italijo razglasila za »zona protetta« oz. za zaščiteno območje in s tem zaprla šole, univerze, muzeje, gledališča, kinodvorane … ter pozvala ljudi, naj ne zapuščajo svojih domov, če to ni nujno zaradi zdravstvenih ali službenih razlogov. Te je zdaj treba navesti in utemeljiti v posebnem obrazcu, ki ga preverja policija. Po čedalje več okuženih in čedalje večjem pomanjkanju postelj v bolnišnicah na severu se je razširil strah, da se stanje ne bi poslabšalo tudi v osrednjem in južnem delu Italije, kjer je zdravstveni sistem slabši in kjer bi bile posledice hujše. V sredo so zato sledili še strožji ukrepi, ki so dovolili samo še obratovanje trgovin z živili, lekarn in drugih nujnih storitev. Tudi avtobusi in podzemna železnica vozijo redkeje in se v trimilijonskem mestu ustavijo po deveti uri zvečer.

Eden izmed najbolj stresnih opravkov je postal odhod v trgovino, saj me po vožnji z avtobusom, v katerem se je voznik pred potniki zavaroval z verigo in varnostnim trakom, že v zgodnjih jutranjih urah pričaka vijugasta vrsta ljudi z nakupovalnimi vozički, ki jih varnostniki spuščajo vanjo počasi in posamično. Skoraj vsi nosijo maske in plastične rokavice, stojijo vsaksebi in oprezajo za kašljajočimi. Nekateri se vseeno uspejo sproščeno pogovarjati, vendar jih kmalu prekinejo tisti, ki s kričanjem po nepotrebnem stopnjujejo napetost in se čutijo poklicane skrbeti za red.

Stanovanja razen zaradi trgovine in kratkih sprehodov okoli hiše že skoraj dva tedna nisem zapustil. V tem času, ki ga imam zdaj na pretek, se dalje učim italijanščino in nemščino, berem leposlovje in spletne časopise, poslušam različne radijske programe, gledam filme, ki jih imam že dolgo na seznamu, ter s telovadbo in elastičnim trakom poskušam ostati v formi. Z ostalimi prostovoljkami in prostovoljcem prav tako nismo vrgli puške v koruzo in snemamo dalje našo radijsko oddajo Un anno di Volontà, medtem ko se preko družabnih omrežij in pogovornih aplikacij slišimo s člani in članicami skupine mladih. Slednje je pomembno zlasti zato, ker so nekateri distofiki po prekinitvi dela doma ostali sami in neka punca celo brez nujne dnevne nege. K sreči se je v skupini hitro našla rešitev, kar je samo še bolj potrdilo dejstvo, da je v tem času nujno ostati v stiku z drugimi in se ne prepustiti malodušju – kljub tako klavrnemu prvemu pomladnemu dnevu.

Naši najnovejši oddaji Un anno di volontà lahko prisluhnete v obliki podkasta. Zadnjih pet minut govorim tudi po slovensko, ker sem v preteklih dnevih iz domovine prejel že kar nekaj klicev in sporočil glede mojega počutja in stanja duha v Italiji.

Če ste se kdaj učili italijansko in vas ciao v teh časih ne splaši tako zlepa, lahko pokukate na spletno stran radia FinestrAperta, kjer naši novinarji objavljajo zanimive članke, povezane z različnimi družbenimi temami. Seveda smo pa še naprej ažurni na facebooku.

Pri pisanju tega besedila sem z mislijo na dom iskal uteho v pesmi Mihaela Opeke: Sabinske goré. Naj gane tudi vas.

Sabinske goré, Sabinske goré,
kako mi ve čarate v prsih srce,
Na oknu slonim, na oknu slonim
pa nemo tjakaj do vas strmim.

Pa se mi dozdeva, Sabinske gore,
da višajo v mraku se vam glave…
In bolj ko se višajo, bolj spomin
do drugih me žene, do lepših planin.

Do lepših, preljubljenih rodnih gora,
kjer jezik in rod je slovenski doma.
Kjer cvetno mladost še enkrat vesel,
še enkrat bi rad jo živeti pričel!

Vito Poredoš, prostovoljec programa Evropska solidarnostna enota

******

Projekti prostovoljstva v okviru Evropske solidarnostne enote mladim nudijo priložnosti za prostovoljsko delo. Odgovarjati morajo na pomembne potrebe družbe, prispevati h krepitvi skupnosti in ob tem prostovoljcem omogočati, da pridobivajo uporabne izkušnje, veščine in kompetence za svoj osebni, izobraževalni, socialni, državljanski in profesionalni razvoj, s čimer se izboljšuje njihova zaposljivost.

Več o programu Evropske solidarnostne enote (slo. ESE, ang. ESC, bivši EVS) si lahko preberete na povezavi: http://www.movit.si/ese/projekti-prostovoljstva/