… se potrudi in odnesi iz njega čimveč.

Spomnim se malenkosti, ki nas je pričakala v sobi, ko smo se nastanili v hiši, ki je bila en mesec naš dom. Bilo je pismo dobrodošlice, kjer je pisalo, da bo ta projekt takšen kakršnega si bomo sami naredili. Od nas je odvisno kakšen bo. Sedaj, ko razmišljam za nazaj, se popolnoma strinjam. Ustvarili smo nepozaben mesec poln aktivnosti, dogodivščin in spontanih trenutkov.

A veš tisto, ko v ‘allstarkah’ prehodiš 3 urni pohod z vzponi in spusti? Ker se dan na plaži spremeni v dan za pohod…

A veš tisto, ko Roku (soprostovoljcu) začneš razlagati v angleščini in ne v slovenščini? Ker si že navajen govoriti v angleščini…

A veš tisto, ko ti baterija na pametnem telefonu zdrži 3 dni? Ker se dogaja toliko stvari, da nimaš časa za brskanje po telefonu…

A veš tisto, ko v turškem delu Nicosie kot skupina vprašaš, kdaj je naslednji avtobus za Kyrenio, pa uredijo kar zasebni avtobusni prevoz?

A veš tisto, ko imaš rojstni dan in ti ob polnoči zapojejo ‘Vse najboljše’ v petih jezikih?

A veš tisto, ko te ostali prostovoljci večkrat nasmejijo do solz?

A veš tisto, ko skupina prostovoljcev štopa iz vasi v mesto, že skoraj obupana, ker zaradi praznika ni veliko avtomobilov pa se pripelje vaški duhovnik, ki je na poti domov, obrne avtomobil in pelje prostovoljce v mesto?

A veš tisto, ko taisti duhovnik, ki ne govori angleško, preživi na plaži cel dan s skupino prostovoljcev, jim zagotovi prevoz in hrano?

A veš tisto, ko se nadvse veseliš dela na polju, ker veš, da te potem čaka kosilo pri gostiteljici Maro*?

A veš tisto, ko ob večerih ne gledaš televizije in ne sediš ob računalniku, ampak poslušaš zgodbe o zgodovini italijanske mafije ali se igraš različne miselne igre in se ob tem noro zabavaš?

A veš tisto, ko kot skupina prostovoljcev na natečaju ‘Why EVS?’ gostujoče organizacije zmagaš in za nagrado preživiš cel dan v vodnem parku Aphrodite Waterpark Paphos?

A veš tisto, ko skupaj z ostalimi prostovoljci izdelaš plakate, medalje in ogromne količine limonade za tekaški dogodek  ‘Sun! Lysos Run!’?

A veš tisto, ko spoznaš nove prijatelje iz različnih koncev Evrope in greš lahko k njimi na obisk?

IT’S HARD TO SAY GOODBYE…

… še posebej, ko doživiš vse zgoraj opisano in še veliko več. Zadnji dan je bil drugačen od ostalih. V hiši ni bilo zaznati veselja in smeha, ampak otožne obraze in tudi solze. Mnogo objemov in lepih želja za prihodnost. Izrečene zahvale za skupno bivanje in trenutke. Želje, da prenesemo vsaj del ciprskega načina življenja v svoja življenja doma. Obljube, da se kmalu vidimo, obiščemo.

BACK TO REALITY…

… prvo, kar sem opazila ob prihodu na Brnik, kako zelena je trenutno pokrajina v Sloveniji. Ciper je v času našega bivanja postal vedno bolj zlato-rumen. Temperature so postale poletne in že privabile turiste, kar se je opazilo tudi pri obisku plaže. Domačini so nam pogosto dejali, da sta april in maj najboljša meseca za obisk Cipra, saj temperature še niso previsoke.

Po enem tednu v domačem kraju sem se že skoraj navadila na vožnjo po desni strani in živčne voznike. Na nepotrpežljive ljudi na blagajni v trgovinah, ki se jim vedno nekam mudi, četudi se jim v resnici ne. Na metanje wc papirja v wc školjko in ne v koš za smeti. Na kosilo in večerjo, kjer nas za mizo ne sedi trinajst in ne slišim ‘dober tek’ v različnih jezikih.

Ampak… a veš tisto, ko veš, da se na Ciper in v vasico Lysos zagotovo še vrneš?

P.s.: če te zanimajo še druge naše dogodivščine iz Cipra se nam pridruži 21. junija na prazgodovinski kmetiji Praštirc. Za več informacij spremljaj MC ZOS. ;)

P.s.s.: če bi rad doživel podobno zgodbo (ker iste ne moreš, saj si jo kreiraš sam) se prijavi na enomesečni EVS na Cipru, ki se bo odvijal avgusta in septembra.

*Maro = naša ciprška stara mama, ki je poskrbela da je marsikdo odšel domov s kakšnim kilogramom več. In da smo se lahko v njeni kavarni/trgovinici brezžično povezali z ostalim svetom.

Janja Zupan