22.09.2015 | Informator, Projekt, Zabava, Znanja

Svet prostovoljstva

Pet let je, odkar sem stopila v svet prostovoljstva. Svet, kjer sem prvič spoznala, da obstaja več načinov učenja, ne le učenje podatkov iz dolgočasnih učbenikov. Kjer se naučim priročne stvari in kjer so moje ideje uslišane, moja kreativnost prebujena in kjer žarim.

Kmalu po vstopu v ta prečudovit svet sem izvedela za projekte, ki se odvijajo čez mejo Slovenije, kjer se za nekaj dni dobijo mladi in se potem skupaj učijo in ustvarjajo. Takoj sem začutila, da moram na to reč, imenovano »mednarodna mladinska izmenjava«. In zgodilo se je, odšla sem v Belgijo.
Šele takrat sem zares odkrila, kako velik ta svet je in koliko priložnosti mi ponuja – neskončno! O tem svetu namreč nismo govorili doma in v šoli, o njem niso govorili na televiziji. »Najboljši teden v mojem življenju!« sem opisovala svojo belgijsko izkušnjo. Bila sem visoko motivirana, kar me je močno povezalo z organizatorji, ki letno izvedejo veliko izmenjav in treningov. Kmalu po projektu sem dobila klic. Predsednik te organizacije me je povabil na njihov trening za trenerje in brez pomisleka sem ponudbo sprejela. Izobraževanje je bilo odlično izvedeno in po treningu je zopet zazvonil telefon. Že znani glas me je lepo pozdravil in še v istem stavku povabil na trening, na katerem tokrat ne bi bila udeleženka, temveč trenerka. Na tem mestu naj omenim, da sem zelo čustvena oseba, zato sem se kar tresla od vseh čustev, ki so preplavljala moje telo s svetlobno hitrostjo. Ponujeno trenersko vlogo sem uspešno odvodila in v sebi sem začutila potrebo po vodenju takšnih mednarodnih projektov. Kot nalašč se je ta želja v meni prebudila pred odhodom na trening, kjer smo se učili izpolnjevati prijavnice za mednarodne izmenjave. Tam sem dobila idejo za izvedbo izmenjave na temo zdravega načina življenja. Trener je bil z mojo zamislijo zadovoljen, kar mi je vlilo poguma in doma sem idejo takoj predstavila mladinskemu centru. Odločili smo se, da bo to naša prva mednarodna mladinska izmenjava, povabili smo sodelovanja željne mlade in začeli pisati prijavnico. Ko smo jo oddali, se je začelo mučno tri mesečno obdobje čakanja na rezultate.

Ne bom pozabila trenutka, ko sem dobila eno najboljših novic v življenju. Pripravljala sem se na vodenje prireditve in tik preden sem stopila na oder mi je nekdo prišepnil »samo, da veš, dobili smo rezultate in izmenjava je bila sprejeta«. Iz oči so tekle solze kot Niagarski slapovi in smejala sem se tako široko, da bi zobozdravnik do ure natančno lahko določil, kdaj mi bo začel rasti modrostni zob. Tresla sem se z močjo 8 po Richterjevi lestvici in komaj prišla k sebi. Neopisljiva sreča. Po nekaj dnevih sem se začela zavedati, koliko dela nas čaka in evforija je polegla. Dva meseca priprav ter organizacije sta minila hitro.

Bil je dan prihoda udeležencev in bili smo tik pred začetkom izmenjave. Bila sem nekje drugje. Bila sem tam, vedela sem kdo sem, kje sem, kaj je moja naloga in kako jo bom izpeljala, a vseeno nisem bila prisotna. Odmaknjena. Začela sem razmišljati o čemer prej nisem. »To je to« sem si rekla. »To je tisto, kar si si želela, tisto, na kar si upala in zdaj je to tukaj, pred tabo. In ti si tukaj in to se bo zgodilo. To SE dogaja. To delaš ti.«

Neizmerno uživam, ko lahko vrstnikom predstavim, da tam zunaj obstaja svet, ki je neizmerno lep. V katerem se mladi in stari lahko kadarkoli naučimo česarkoli si želimo. Svet, ki ti ponuja toliko možnosti, da nekatere celo prestraši zaradi svoje vsemogočnosti. Svet, o katerem ne govorijo starši, učitelji in televizija. Svet, ki je na voljo vsem. Kjer se najdejo priložnosti za vsakogar in kjer se možnosti ustvarjajo vedno znova in znova.
Neizmerno lep svet je ta naš svet prostovoljstva. Vabim vas, da brez strahu vstopite vanj in se v njem izgubite.

 

Urška Pavlovič

 

Komentiraj

  • Ime *
  • E-mail * (E-mail ne bo prikazan)
  • WWW