Če bi me kdo pred par meseci vprašal, če bi šla na izlet v Estonijo, bi namrščila čelo in vprašala: “Estonijo? Kaj pa naj tam delam?”
Pa se je ponudila priložnost, da grem tja kot sodelavka Mladinskega centra Zagorje ob Savi. Seminar “Taking off” na temo zaposlovanja mladih v Evropi mi bo namreč koristil pri razumevanju same tematike, spoznavanju novih ljudi in načina dela na seminarjih. Tako se s Tomažem odločiva, da sprejmeva ponudbo in po nekaj tednih priprav malo po polnoči pristaneva v Tartuju, kjer naju pričakata Anna in Deniss. Zunaj je še vedno mrak, ko pa sva pripravljena na spanje, se že dani…
Prvi dan seminarja se spoznavamo med seboj in se uvajamo v tematiko. Predstavim se tako: “Živjo, sem Nina in prihajam iz Slovenije, natančneje iz Zagorja. Žal ga ni na zemljevidu, je pa ob reki Savi, malo za tem, ko le-ta naredi ovinek (in narišem rdečo piko na zemljevid). Aja, še to. Opazila sem, da se v Estoniji neko mesto imenuje Nina. Zakaj?” Deniss pove, da estonsko “nina” pomeni “nos”. “Aham, zato imam piko na nosu!” Udeleženci prihajamo iz Estonije, Latvije, Litve, Madžarske, Slovenije, Italije in Portugalske; iz različnih organizacij in imamo zato različne apetite in podlago za prisotnost na seminarju. Nekateri so podjetniki, drugi iz nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z brezposelnimi ali s projekti opolnomočenja brezposelnih, pa tudi iz mladinskih centrov oz. organizacij za študente. Drug drugemu predstavimo sanjsko službo – nekatere veseli delo z ljudmi, druge z računalniki, Vija bo zobozdravnica, Agne pa ne ve natančno, želi pa biti srečna. Po večerji v skupinah raziskujemo mesto: vsaka skupina mora s pomočjo zemljevida in napotkov najti 5 lokacij in razrešiti uganko o tistem kraju – sila zanimivo!
2. dan: pripravljena sem na serijo predavanj o zaposlovanju po celotni vertikali Estonije – sistem deluje na prvi princip precej podobno slovenskemu, pri delu z iskalci zaposlitve pa imajo precej intenzivnih programov dela z njimi na njihovih osebnih profilih. Obstajajo namreč trije tipi mladih iskalcev zaposlitve: (1) vse je mogoče, (2) mladi in žalostni, (3) zmedeni. Ilona iz kariernega centra (Vita team) je poudarila, da je pomembno, da strokovnjaki zaupajo iskalcem zaposlitve, da jim je mar zanje, da sprejemajo pravilne odločitve in delajo na samorazvoju. Mednarodni odmor za kavo je potekal v znamenju Latvije in Slovenije – potica in medica sta teknili. Zvečer v mestu navijamo za Portugalce.
Dopoldne povzemamo predavanja po skupinah. Mindaugas me “prisili” (hvala :)), da predstavim osrednji del Heikijevega Johannes Mikhelson centra, ki nudi podporo mladim iskalcem zaposlitve, ki prihajajo iz težavnejših razmer. Nudijo jim psihološko pomoč, pripravo na zaposlitveni intervju, načrtovanje kariere in svetovanje na področju zaposlitvenega prava. Svoj kader tudi stalno izobražujejo in usposabljajo. Tomaž s svojo skupino zaigra zaposlitveni intervju – odlično se znajde v vlogi kadrovika oz. delodajalca. Po najboljši večerji v mestu, kjer pogosto gostijo znane osebe, se zberemo v parku in kalorije kurimo z žonglerstvom in hojo po vrvi. Tomaž že razmišlja o karieri klovna, moja malenkost pa se »sprehaja« po vrvi.
Sledita 2 pomembna dneva – X in Z, ko načrtujemo projekte za prihodnost. Vsak si v grobem zamisli projekt na temo zaposlovanja mladih, ki ga želi izpeljati. Tomaž hitro najde skupino, sama pa se tej isti skupini po nekaj minutah, ko ne najdem primernejše, tudi pridružim. Zamislimo si projekt “Srečna prihodnost“. Najprej ga v grobem opredelimo, ostali ga pokomentirajo. In najtežje – ob komentiranju moramo biti tiho in ne smemo odgovarjati na zastavljena vprašanja – le-ta si moramo skrbno zapisati in o njih v skupini šele kasneje predebatirati. Deniss nam nato predstavi drevo s panjem na vršičku – našim ciljem. Vsaka njegova veja nas usmerja k natančni opredelitvi koncepta, potreb, ciljev, ciljne skupine, načrtov in virov. Izvedljivost projektov preverimo še po tej plati… To, vse štima!
Zvečer se na mojo željo odpravimo do “Cvetlične hiše”, mladinskega centra. Nahaja se v starejši hiši in deluje zelo živahno in domače, saj je podoben MC ZOS-u. V njem domuje več organizacij za mlade, imajo plesno dvorano, večnamenski prostor, lesarsko delavnico in knjižnico, v kletnih prostorih pa manjši bar, kjer je med drugim mogoče igrati ping-pong ali sestavljati puzle. Ves teden smo bili pod vtisom EP v nogometu in tako smo bili kuhani in pečeni za namiznim nogometom. Razpoloženje v “Cvetlični hiši” nas je kot skupino zelo povezalo.
Zadnji dan predstavimo naše izpiljene projekte. Latvijci in Litovci predstavijo, kako bodo preko delovnega kampa (delavnice in skupinsko delo po principih neformalnega izobraževanja) opolnomočili mlade iskalce zaposlitve – bodoče podjetnike. Naveza Madžarska – Portugalska in Slovenija predstavi projekt, v katerem strokovnjaki z mladim podjetnikom v nekaj dneh intenzivnega dela pridejo do celostnega načrta implementacije podjetniške ideje. In ključno – mladi podjetnik ni finančno podprt s strani programa, ampak že od vsega začetka išče lastne vire zaslužka.
Popoldan namenimo evalvaciji – skupinski in individualni. Ocenimo tudi sam seminar – vse v presežkih: ekipa Estonian UNESCO Youth Association nas je vodila zelo strokovno, pozorni so bili ne samo na vsebino, ampak tudi na metode, vedno usmerjeni k ciljem, za piko na “i” pa so pripravili še veliko drobnih malenkosti, ena od takšnih je bila razglednica Tartuja, na katero je vsak udeleženec napisal sporočilo sebi, organizatorji pa so jo poslali vsakemu posebej domov. Na hitro ocenimo, katere kompetence in v kolikšni meri smo razvijali tekom celotnega seminarja. Potem se posedemo v krog, vlečemo listke z našimi imeni in osebo na listku v skupini opišemo – predstavimo, ostali pa ugotavljajo njeno ime. Vse popoldne podoživljam trenutke celotnega tedna in se vse bolj zavedam, da je ta seminar nepozabna izkušnja. Nova spoznanja in poznanstva, ki smo jih stkali, bomo pletli še naprej. Zadnji večer zopet navijamo, je pa vzdušje rahlo otožno, saj so jutri nekateri odhodi zelo zgodnji in se tako ves čas poslavljamo in postopoma kapljamo nazaj v hotel. Lahko noč.